SVET - AFRIKA

Afriške bolezni

Vroče in vlažno podnebje je idealno za razvoj raznih tropskih bolezni. Zlasti v podsaharski Afriki, kjer je higiena zelo slaba. *Bilharzova bolezen in rečna slepota* sta vezani predvsem na reke in stoječe vode. *Malarija*, ki jo prenaša komar anofeles je sicer prisotna v vseh tropih, vendar največ žrtev terja v Afriki - vsako leto umre milijon ljudi. *Spalna bolezen*, ki jo prenaša *muha cece* sicer ni tako smrtonosna, vendar močno prizadane kmetijstvo oz. živali, zato živinoreje kjer je prisotna muha cece praktično ni. Najusodnejši pa je *aids*, zaradi njega letno umre več kot milijon ljudi, 70% vseh okuženih živi v podsaharski Afriki, najbolj prizadet je jug Afrike. To ima hude demografske posledice. Številni otroci ostanejo brez staršev, delovne sile pa primankuje. Stanje se sicer s pomočjo izobraževanja izboljšuje. Življenska doba se zopet podaljšuje.

Puščavsko rastlinstvo

Zavzema območja tropskega polsuhega in suhega ter subtropskega suhega in polsuhega podnebja. Na severu je puščava zaradi širine Afrike bolj razširjena kot na jugu, kjer je prava puščava le Namib. Kjer je vsaj malo padavin uspeva skromno travniško rastlinstvo. V bolj suhih le šopasta trava, trnati grmički in kaktusi.

Rastlinski pasovi Afrike

Tropski deževni gozd, savansko rastlinstvo, puščavsko rastlinstvo, mediteransko rastlinstvo, vlažni subtropski gozd, gorsko rastlinstvo (le na gorovjih vzhodne Afrike)

Vlažni subtropski gozd

Uspeva na skrajnem JV Južne Afrike, zaradi vpliva toplega vzhodnega toka.

Tropski deževni gozd

Uspeva v območjih tropskega toplotnega pasu, natančneje v območjih ekvatorialnega podnebja. Značilno je za Kongovsko kotlino, zahodni del zaledja Gvinejskega zaliva in zhodne obale Madagaskarja.

Naravnogeografski okvir

Afrika je *ostanek Gondvane*, dela prakontinenta Pangee. Medtem, ko so ostale celine večinoma "odplule" v ostale smeri je Afrika ostala na svoji začetni poziciji. To se kaže predvsem na današnji dokaj zaokroženi obali celine. Afriško celino v osnovi sestavlja predkambrijski afriški ščit, sestavljen pretežno iz granitov in gnajsov. Na severu jo delno sestavljajo sedimenti. Na vzhodnih predelih pa je ogromno tudi kamnin vulkanskega izvora. Do gubanj od predkambrija ni prihajalo. Izjeme so le Kaplandija in Zmajevo gorovje na skrajenm jugu in jugovzhodu iz časa hercinske orogeneze ter gorovje Atlas na severozahodu, ki je nastalo v času alpidske orogeneze. Ugotovimo lahko, da je Afrika razdeljena na nizko (zahodno) in visoko (vzhodno Afriko) - ločnica poteka nekje od Benguele v Angoli do Port Sudana ob Rdečem morju. Celotno Afriko si lahko predstavljamo tudi kot narobe obrnjen krožnik.

Raba naravnih bogastev Afrike

Afrika je sicer *najslabše razvita celina sveta*. V podsaharski Afriki je najbolj razvita Južna Afrika. Zaradi izvoza diamantov izstopata Namibija in Botswana, zaradi nafte pa tudi Gabon in Ekvatorialna Gvineja. Na drugi strani pa imamo države, ki so *kljub naravnim bogastvom ostale revne*. Tipičen primer je Nigerija, ki je po izvozu nafte leta 2012 bila 8. na svetu, vendar večina 170 miljonskega prebivalstva *koristi od prodaje nima*. Dohodki od nafte namreč niso bili vloženi v razvoj ostalih panog države, temveč so z njimi *obogatele le domače elite in tuje naftne družbe*.

Zgodovina Afrike

Afrika je zibelka človeštva. Tisočletja je bila vodilna na področjih izdelave orodja, udomačevanja živali, trgovine itd. Najpomembnejši so bili *Egipčani*. V srednjem veku so bile močne zahodne države (Gana,Mali, Songaj).Pred prihodom evropskih osvajalcev je tako Afrika veljala za bogato, raznoliko, tehnološko napredno celino. Zadnjih pet stoletij pa predstavlja temno obdobje afriške zgodovine. Ogromno je izkoriščanja s strani razvitega sveta, prevladuje revščina, trgovina s sužnji, vojne in naravne katastrofe.

Tektonsko delovanje Afrike

Do ugrezanja, dviganja ter razlamljanja je prihajalo na osnovi predkambrijskega ščita in na njem odloženih sedimentov. Največje kotline tektonskega izvora so Kalaharska, Kongovska, Čadska ter kotline ob Viktorijinem jezeru, Belem Nilu in Nigru. Najpomembnejše območje razlamljanja je vzhodna Afrika. Rdeče morje je na primer zalilo tektonski jarek in sedaj ločuje Azijo in Afriko. Skoraj pravokotno nanj potuje jarek, ki ločuje Somalijsko in Etiopsko višavje. Nato pa se v Vzhodnoafriškem višavju jarek razcepi na dva vzporedna jarka - Srednjeafriškega in Vzhodnoafriškega. Marsikje je voda zalila jarke in ustvarila jezera v smeri S-J (Tanganjiško, Malavijsko jezero).

Podnebje Afrike

Je najbolj tropska in ima izmed vseh celin najbolj "pravilno" razporeditev podnebnih tipov. Zaradi geografske širine spada večina površja v tropski toplotni pas. Na severu in jugu ta skoraj neopazno preide v subtropski toplotni pas. Ob ekvatorju je stalno območje nizkega zračnega tlaka, kjer se stekajo pasati. Zrak se dviguje, adiabatno ohlaja in prihaja do padavin. Ob 30. severnem in južnem vzporedniku je območje visokega zračnega tlaka, kjer iz višjih delov prihajajo pasati. Tu se zračne mase adiabatno segrevajo in sušijo, kar je vplivalo na nastanek puščav (Sahara, Namib). V ekvatorialnem delu je največ padavin tik zatem, ko je Sonce v zenitu. To je dvakrat na leto, za to poznamo dve deževni dobi. Skrajni severozahod in jugozahod celine lahko v času tamkajšnih zim že preideta pod vpliv severne in južne polarne fronte, ki lahko prinašajo zimske padavine. Pomemben dejavnik je tudi razporeditev kopnega in morja. Na severni polovici je Afrika bistveno širša, zato je podnebje v notranjosti bolj celinsko, kar je zopet vzrok za nastanek Sahare. Na jugu lahko s Saharo primerjamo le puščavo Namib. Zaradi hladnih morskih tokov ob zahodni obali segajo tam puščave vse do obale ( Kanarski tok na SZ vpliva na Saharo, Benguelski tok na JZ pa vpliva na Namib). Topli Agulhaški tok pa na JV na obale prinaša toplo in vlažno vreme. Zadnji dejavnik, ki vpliva na podnebje Afrike pa je nadmorska višina. Na ogromnih nadmorskih višinah lahko kljub legi ob ekvatorju uspeva savana, ponekod celo sneg.

Nerešena etnična vprašanja

Meje nekdanjih kolonij so v skoraj nespremenjeni obliki ostale tudi meje samostojnih držav, tako je znotraj državnih meja več raznorodnih ljudstev ali pa ljudstva živijo razdeljena v več državah. Zaradi tega občasno prihaja do trenj oz. državljanskih in meddržavljanskih vojn. Večinoma gre za medetične vojne, ponekod pa tudi za verske vojne npr. trenja med islamskim severon Nigerije in njenim krščanskim jugom. Po letu 1960 so bili najpomembnejši vojni med Tanzanijo in Ugando ter vojna med Etiopijo in Eritrejo. Uspešno se je od Sudana odcepil Južni Sudan, ter od Etiopije Eritreja (do trenj še prihaja). Razmere so se po letu 1990 razmeroma umirile (če odvzamemo genocid v Ruandi in vojno na prelomu tisočletja v DR Kongo), v Južni Afriki je prišlo tudi do *odprave apartheida*.

Savansko rastlinstvo

Prevladuje v območjih savanskega podnebja. Ne le severno in južno od ekvatorju, temveč tudi praktično ob ekvatorju v Vzhodnoafriškem višavju zaradi visoke nadmorske višine. V obliki naravnih parkov je ogromno savan zavarovanih.

Mediteransko rastlinstvo

Prevladuje v območjih sredozemskega podnebja - zahodni del afriške sredozemske obale in na skrajnem JZ Južne Afrike.

Družbeni razvoj od prihoda do odprave kolonializma

Severna Afrika je imela stik z Evropo že v času rimskega imperija. V 15. stoletju so Portugalci poskušali vzdolž afriške obale najti pot do Indije. Postopoma so prodirali ob zahodni obali vse do Rta dobrega upanja in nato naprej proti Indiji. Portugalcem so nato sledile še ostale evropske države. Začela se je trgovina s sužnji, ki naj bi takrat skupno odpeljala nekje 30 miljonov ljudi. Večinoma na Karibe, Južno Ameriko, nekaj tudi v Severno Ameriko. Trgovina se je končala šele v drugi polovici 19. stoletja, ko so Evropejci ugotovili, da je delovno silo najbolje izkoriščati kar v sami Afriki. Da si kolonialne sile med seboj nebi povzročale težav so se leta 1884 zbrale na berlinski konferenci, kjer so brez volje afričanov razdelile ozemlje. Kljub vsemi je trajalo vse do leta 1910, da so VB, Francija, Španija, Belgija, Portugalska, Italija, Nemčija dokončno razdelile ozemlje. Bistvo kolonializma je bilo *izkoriščanje afriške delovne sile in surovin* za *ustvarjanje tržišča za evropske industrijske izdelke*. Obdobje formalnega kolonizalizma je trajalo od nekje *1890 do nekje 1960*.

Kulturna delitev Afrike

V glavnem Afriko delimo na dva neenaka dela. Prvi del je severno od Sahare, kjer močno prevladuje islam in arabski jezik, prebivalstvo je večinoma svetlopolto. Drugi del pa predstavlja Afriko južno od Sahare, kjer prevladuje krščanstvo, veliko je animizma. Na splošno afriška ljudstva govorijo več kot 2000 jezikov iz več kot 100 jezikovnoh skupin. Na severu prevladuje arabščina, podsaharska Afrika pa za uradnj jezik večinoma uporablja jezike nekdanjih kolonij, ogromno pa je še manjših afriških jezikov.

Osamosvojitev in neokolonializem

Večina držav se je v obliki osamosvojitvenih vojn osamosvojilo v letih *1960-70*. Nekdanji kolonializem se je umaknil bolj prefinjenim oblikam "medsebojnega sodelovanja" med novimi afriškimi državami in njihovimi nekdanjimi kolonialnimi gospodarji - *neokolonializem*. Glavni gospodarski partnerji so ostale prejšne matične evropske države. Nekatere evropske države so še kasneje poskušale vplivati v notranje zadeve. Nekatere nove oblasti so bile zaradi nizkih gospodarskih razmer in pomanjkanja politične kulture še celo slabše do svojih državljanov kot prejšne kolonialne države. Obdobje osamosvajanja afriških držav je hkrati potekalo sočasno z obdobjem *hladne vojne*, zato je Afrika postala poligon preizkušanja vplivov ZDA in zahoda na eni strani, ter Sovjetske zveze na drugi strani.

Vulkanizem v Afriki

Večinoma jih je nedelujočih. Najbolj aktivno je v vzhodni Afriki. Dva najvišja vrhova sta vulkanskega nastanka - Kibo v pogorju Kilimandžara (5895 m) in Mt. Kenya (5199 m).

Afriško vodovje

Vse velike afriške reke izvirajo na bolj namočenih območjih, pri čemer nekatere prečkajo zelo sušna območja npr. Nil. Pomembnejše reke so še Niger, Kongo, Zambezi, Oranje itd. Nilovo porečje je zaradi svoje pomembnosti v sušnem predelu postal eden najbolj naseljenih predelov celine. Nil je pomemben za namakanje Nasplošno pa je prebivalstvo manj poseljeno ob rekah kot npr. v Aziji. Glede na to da je večina Afrike prometno slabo razvita so reke še danes edina prometna pot. Pri plovbi so lahko velika ovira pragovi na robih celin. Reke se morajo namreč iz notranjih kotlin prebiti čez njih, kjer tvorijo brzice in slapove in so tako večinoma neplovne. Zaradi tega so morali ob neplovnih delih rek zgraditi železnice ali ceste. (reka Kongo je iz obale proti notranjosti plovna le 240km, v celoti pa je dolga 4200 km). Prav robni pragovi pa so idealni za izkoriščanje v hidroenergetske namene, vendar so zaradi slabo razvitih gospodarstev večinoma neizkoriščeni. Največje hidroelektrarne z ogromninimi akumulacijskimi jezeri so zrasle na Nilu, Volti in Zambeziju. Med največjimi na svetu je na Volti, ironično pa je da v okoliških vaseh elektrike ni. Reke ki največ prispevajo h turizmu je reka Nil zaradi križarjenj, ter reka Zambezi zaradi Viktorijinih slapov.

Problemi gospodarstva

Zaradi neokolonialnega položaja je velik del držav odvisen od prodaje enega ali dveh glavnih artiklov. Taka *monostrukturna gospodarstva* lahko zato močno občutijo padec cene neke surovine na svetovnih trgih. Svetovne cene surovin, ki jih Afrika izvaža so desetletja večinoma padale, cene uvoženih artiklov pa so se dvigovale. Države razlik niso mogle več pokrivati, zato so najemale ogromna posojila, ki pa so namesto v zagon gospodarstva večinoma romala v žepe elit. Nastopila je *dolžniška kriza*. Vodilne svetovne finančne institucije so zato v 80ih letih afriškim državam zagrozile s prekinitvijo vse nadaljne pomoči, če se ne podvržejo *posebnim strukturnim prilagoditvenim programom*. Posledice zategovanja pasu so zopet občutile revne množice. Vse več je bilo *sive ekonomije*. Po letu 2000 pa se je ekonomsko stanje začelo izboljševati. Gospodarska rast je bila pozitivna, v Angoli v obdobju 2000-10 celo 13%. Predvsem zaradi nafte, ki se je podražila. Končala se je tudi dolžniška kriza. Možno je večje vlaganje v zdravstvo, infrastrukturo itd. V vstopu v novo tisočletje pa je *v Afriko vstopila tudi Kitajska*, ki je nujno potrebovala afriška naravna bogastva. Kitajska jim poleg poslov in pomoči pri gradnji infrastrukture nudi tudi boljša posojila kot svetovne finančne institucije. Leta 2008 je Kitajska kot poslovni partner že prehitela Zahod. Po drugi strani pa Kitajski očitajo, da se ne zanima za razmere afriških delavcev, da doma ljudje izgubljajo delo in, da na nek način izvaja novo obliko neokolonializma.